Vranjanska svita

Koreograf: Branko Marković

Najboljši dosežek maestra scene Branka Markoviča, ki je edinstven v svojem ustvarjanju umetniškega okvira Balkana ter značaja scenske postavitve.

Koreografija je sestavljena iz treh delov: 1. Vranjanka, zabava za ženske, 2. Teško oro, moški igrajo igro čorbadžija, 3. Čoček, ciganske igre.

Koreografija in glasba, ki je na Balkanu ena najbolj uspešnih iger, kaže na pet stoletij orientalskega vpliva na Balkanu. Opis tistega časa je mojstrsko predstavljeno v delih Bore Stanković-a "Varoš Vranje prepuna";
ćepenaka = trgovina, avlija = dvorišče turškega tipa, ki so se ohranili v jeziku ljudstva vse do danes. Prva dva dela prikazujeta plese mestnega prebivalstva. Ciganka Koštana s pesmijo, igro, erotičnostjo in glasbo razgali bogatega meščana (čorbadžija) Mitketa, ki vsem prisotnim s sceno, sliko ter plesnim ansamblom prenaša pozitivno energija brez zadržkov na avditorij. Zvoki tapana ter tamburinov dajejo pravi karakter razuzdani ciganski igri.

Glamoč

Koreograf: Milivoje Đurović

Nima nobene glasbene spremljave, ker se je sam ples odvijal v času Osmanskega in Avstro-Ogerskega osvajanja. Namreč osvajalci bi s glasbo lahko ugotovili kje se nahajajo srbska plemana. Osnovni ritem se doseže z močnim in temperamentnim stopanjem na tla ter žvenketom nakita s katerim se tradicionalno krasi narodna noša. V tem času se je z nakitom določal družbeni status ter bogastvo neveste in njene družine.

Moški so okrašeni na prsih z znamenji (toki), ki so jih pridobili na bojiščih pri branjenju svojih hiš, plemena in domovine. Z močnimi in naglimi gibi se preverja zdravlje ženske ter sposobnost ohranjanja družine. Na ta način je vsak plesalec izbral »svako svoju« za ples in tudi za težko življenje Srbov v revnih in nerazvitih hribih Dinarskega masiva.

Leskovac

Koreograf: Mile Đorđević

Koreografija predstavlja eden izmed dnevov v pokrajini na jugu Srbije. Začetek koreografije predstavlja vaški veljak, ki obvešča prisotne o dogodkih v kraju. Sledijo plesi, ki se po temperamentu stopnjujejo vse do vrhunca in samega konca koreografije. Plesi, ki so zastopani pa so: bugarka, bela rada, vlasinka, leskovački čačak in leskovačka četvorka. Same slike v koreografiji nakazujejo na večno ljubezensko zgodbo o poskusu očaranja moških in žensk

Igre iz Ponišavlja

Koreograf: Ratomir Ilić

Plesi predstavljajo značilne korake »Stare planine«, ki se nahaja 330km jugovzhodno od Beograda.V svojem bistvu gre za dokazovanje moških pred plesalkami, ki s svojimi zapeljivimi koraki poskušajo prevzeti pozornost moških v plesu. Sama plesalci v koreografiji izvajajo veliko poskočnih korakov, ki izstopajo od umirjenega ženskega plesa, vse s ciljem da se ženskam predstavijo v kar se da boljši luči.

Igre iz Šumadije

Koreograf: Ratomir Ilić

Šumadija predstavlja osrednji del Srbije in kraje kot so Kraljevo, Kragujevac, Kruševac...itd. Pokrajina je zelo raznolika, vendar ne izstopa s kakšnimi visokimi gorstvi. Gre za gričevnato pokrajino, ki jo s svojimi lahkotnimi plesi najlažje podoživimo. Gre za plese kot so čačak, moravac, makazice in pesmi, ki opisujejo ljubezen do pokrajine in domovine, kot je npr "Igrale se delije". Raznolikost lahko opazimo tudi na sami noši, ker imajo ženske pisane predpasnike (pregače), izrazito povdarjene ličnice, usta, ter svoj izgled dodatno okrašen z rožicami in pisanimi pletenimi nogavicami oz "čarapami". Moška noša je okrašena z različnimi dodanimi vezi na belih srajcah ter brezrukavnikom oz. "jelekom". Lahkotnost korakov in predvsem detalji v samem plesu dodatno podoživlja željo po druženju plesalca in plesalke v kolu.

Vlaške igre

Koreografija: Branko Marković

Predstavlja pastirsko nadigravanje v Markovičevem videnju. Samo pastirski ples je pomenil izkazovajne moči ter spretnosti posameznega pastirja. Sama koreografska izvedba je prilagojena pogledu Branka Markovića. Umetniško in stilsko pa je kot celoto, predstavil na sceni eno izmed mnogih živahnih ter poskočnih iger tega kraja. Scena je na tak način prilagojena izvajalcem, da samo občinstvo doživi celovit in vsebinsko poln vtis.

Bosilegradsko Krajište

Koreograf: Slobodanka Rac

Koreografija predstavlja skrajni jugovzhod Srbije in s tem predstavlja tudi temperament plesov kot so Rčenica in Seosko oro. Plesi tega kraja se izjemno popularni med folklornimi ansambli, predvsem zaradi raznolikosti scenske postavitve.

Veliko je spreminjanja pozicij na sceni, kar z usklajeno ritmiko in temperament glasbeno spremljavo, še tako ravnodušnega gledalca ne pusti mirnega. Ženska pesem »Cone mome cone« predstavlja prihod drugega dela izvajalk na sceno. Pesem »Golub g'ka na jabuka«, ki jo pojejo moški je šaljiv pristop moških, ki želijo narediti vtis na bližnje ženske, med katerimi se nahaja tudi eden moški. Ženske dotičnega izločijo, vendar se koreografija nato spremeni v skladno sliko vseh izvajalcev na sceni.

Igre iz Binačke Morave »Đurđevdan u Pasjanu«

Koreograf: Dejan Milisavljević

V koreografji so predstavljeni običaji (pesem »Aj što je lepo šareno cveće«) ob jurjevanju v majhnem mestu Pasjan, blizu Gnjilana se je na večer pred Jurjevim ob cerkvi zbrala večina prebivalcev. Nabrali bi različno cvetje in vejevje, da bi okrasili vrata, okna in vhode v dvorišča. Tako bo leto bogato oz. »berićetno«. Delajo se venci iz cvetja kot so šmarnice in mlečike. Predstavljeni so plesi kot so Gnjilanka, Švrljig, Preševka in Silovski čačak.

Šopske igre

Koreograf: Marinko Popović

Predstavljajo igre ob meji z današnjo Bolgarijo. Meje, ki se neprestano spreminjajo ne morejo omejiit kulture. Ples je tehnično zelo zahteven za ženske in moške, kar je značilno za področja blizu Bolgarije. Dokazovanje je v tej koreografiji tako na moški, kot na ženski strani. Končni cilj je slika, ki predstavlja osvajanje pozornosti dotične plesalke s katero se koreografija tudi zaključi.